Pokončna revolucija ali zakaj ljudje hodijo pokončno

Slovenian

translated by Vesna Žagar
proofread by Jolanda Blokar

Pred davnimi časi so ljudje hodili po nogah in rokah kot vsa druga bitja s štirimi okončinami. Ljudje so bili hitrejši od zajca, leoparda ali nosoroga. Noge in roke so bile bližje kot drugi organi, imele so podobne sklepe – rame in kolke, komolce in kolena, gležnje in zapestja, dlani in stopala s po petimi prsti in z nohtom na vsakem prstu. Dlani in stopala so imeli podobno razporejene prste od palca do mezinca. V tistih časih je bil palec bliže drugim prstom, tako na dlani kot na stopalu. Noge in roke so druga drugo klicale sestrična.

S skupnimi močmi so telo nosile, kamor je hotelo iti. Na tržnico, v trgovino, na vrh drevesa in hriba ter nazaj dol, povsod, kamor je bilo treba hoditi. Celo v vodi so dobro sodelovale, da je telo lebdelo, plavalo ali se potapljajo. Njihov odnos je bil demokratičen in enakopraven. Lahko so si pomagale tudi z delom drugih organov, denimo zvokom ust, sluhom ušesa, vohom nosu in celo vidom oči.

Zaradi njihovega ritma in gladke koordinacije so drugi deli telesa zeleneli od zavisti. Sestričnam so neradi odstopali svoje posebno znanje. Nevoščljivost jih je zaslepila in niso videli, da jih noge in roke nosijo naokrog. Proti paroma so začeli kovati zaroto.

Jezik si je od možganov izposodil načrt in ga takoj začel izvajati. Glasno se je spraševal o moči rok in nog ter tuhtal, katere so močnejše. Sorodna para okončin, ki se prej nikoli nista obremenjevala s tem, kaj kateri ima in kaj zmore, sta si zdaj pri ustih izposodila glas in začela zatrjevati, da sta za telo pomembnejša kot drugi par. Kaj hitro je sledilo bahanje, kateri par je elegantnejši. Roke so se šopirile z dolgimi vitkimi prsti dlani in zaničljivo komentirale, da so prsti nog kratki in debeli. Da jih prsti rok ne bi prekosili, so se prsti not začeli norčevati iz tenkih sestradanih sorodnikov! To se je vleklo več dni in njihovo sodelovanje je trpelo. Nazadnje je spor pripeljal do vprašanja moči in okončine so za posredovanje zaprosile druge organe.

Jezik je predlagal tekmovanje. Genialna zamisel, so se strinjali vsi. Toda kakšno? Nekateri so predlagali ruvanje med nogami in rokami. Drugi so omenjali mečevanje, žongliranje, dirke ali kakšno igro, kot sta šah in dama. Toda vse zamisli so zavrnili, ker so bile težko izvedljive ali nepoštene do ene od okončin. Znova je bil jezik tisti, ki si je izposodil misel od možganov in ponudil preprosto rešitev. Vsak par okončin bo izbral svoj izziv. Roke in noge so se strinjale.

Za tekmovanje so izbrali gozdno jaso blizu reke. Vsi organi so bili pozorni na nevarnosti ali kar koli, kar bi lahko presenetilo telo med spopadom okončin. Oči so zrle daleč naokrog in oprezale celo za najmanjšo nevarnostjo v daljavi, ušesa so se izostrila za najtišji zvok iz katere koli razdalje, nos je očistil nosnice, da bi bolje zavohal nevarnost, ki bi se izmuznila pozornim očem in našpičenim ušesom, jezik pa je bil pripravljen zakričati, da preti nevarnost.

Veter je novico o tekmovanju razširil na vse strani gozda, vode in zraka. Prve so prišle štirinožne živali, velike so nosile zelene veje v znamenje, da prihajajo v miru. Zbrala se je pisana množica leopardov, gepardov, levov, nosorogov, hijen, slonov, žiraf, kamel, dolgorogega goveda in kratkorogih bivolov, antilop, gazel, zajcev, krtov in podgan. Prebivalci voda, povodni konji, ribe in krokodili, so z zgornjim delom telesa prišli na suhi breg, zadek pa je počival v vodi. Dvonoge živali, noji, pegatke in pavi, so od navdušenja mahali s perutmi, ptiči so čivkali z drevja, črički so neprestano cvrčali. Pajki, črvi, strige in stonoge so gomazeli po tleh in po drevju. Kameleoni so hodili pritajeno, previdno in počasi, kuščarji pa so tekali naokrog, ne da bi se za daljši čas ustavili na enem mestu. Opice, šimpanzi in gorile so se vihteli z veje na vejo. Celo drevje in grmovje sta se izmenjaje nežno zibala, priklanjala in občasno obstala.

Usta so tekmovanje začela s pesmijo:
To delamo, da bi bili srečni.
To delamo, da bi bili srečni.
To delamo, da bi bili srečni.
Ker vsi
prihajamo iz ene narave.

Roke in noge so obljubile, da bodo izid sprejele dostojanstveno, brez trmastih izbruhov, groženj bojkota, stavk ali oviranja.

Prvi izziv so postavile roke. Na tla so vrgle kos lesa. Noge, leva ali desna ali skupaj, so ga morale pobrati s tal in ga vreči. Nogi sta se lahko kadarkoli med tekmovanjem posvetovali in uporabili prste, posamično ali skupaj, v katerem koli vrstnem redu, da bi opravili nalogo. Poskusili sta ga obrniti, potisniti, preizkušali sta vse mogoče kombinacije, toda lesa nista mogli pobrati. In ko sta ga hoteli premakniti, sta ga lahko le brcnili nekaj centimetrov daleč. Ko so ročni prsti to videli, so si od ust izposodili zvok in se smejali in smejali. Izzivalke roke so paradirale kot na lepotnem tekmovanju, razkazovale svoj vitki videz in na različne načine pobirale les. Vrgle so ga globoko v gozd ter tekmovalcem in gledalcem izvabile občudujoče vzdihe. Pokazale so tudi druge veščine. Iz skodelice riža so pobrale zrnca peska, vdele so nit v šivanko, izdelale so škripce za vlečenje težkih hlodov, izdelale so kopja in jih vrgle daleč. Prikazale so gibe in dejanja, o katerih so nožni prsti lahko samo sanjali. Noge so lahko le sedele ter občudovale spretnost in prilagodljivost svojih vitkih sorodnic. Roke gledalcev so iz občudovanja in solidarnosti do vrstnic bučno ploskale, kar je noge močno razburilo. Vendar se niso vdale. Celo ko so čemerno sedele tam in so nožni palci risali kroge v pesku, so tuhtale, kakšen izziv bi jim prinesel zmago.

Končno je napočil čas, da nalogo določijo noge in nožni prsti. Preprosta je, so rekli. Dlani naj nesejo celo telo od ene do druge strani kroga. Trapast izziv, so si mislili naduti ročni prsti. Prizor je bil od sile. Celo telo je bilo postavljeno na glavo. Dlani so se dotikale tal, oči so bile pri tleh in zato je bil njihov pogled močno omejen, prah je silil v nos, da je ta moral kihati, noge in nožni prsti so lebdeli v zraku. Nyayo juu, so vzklikali gledalci in igrivo peli.

Nyayo Nyayo juu.
Hakuna matata.
Fuata Nyayo.
Hakuna matata.
Turukeni angani.

Toda vse oči so bile uprte v dlani in roke. Okončine, ki so še nekaj minut prej razkazovale osupljiv nabor veščin, so se komaj premikale. Po nekaj korakih so dlani zakričale od bolečine, roke so se opotekle in klecnile in telo je padlo. Malo so počíle in poskusile znova. Tokrat so za boljši oprijem poskusile razširiti prste, toda samo palci so se lahko odmaknili. Poskusile so s premeti, toda ta pristop ni bil sprejet, ker bi morale pomagati tudi noge. Zdaj so se nožni prsti lahko smejali. Od ust so si izposodili globoke grlene tone, da se je njihov smeh ločil od cvilečega hihitanja ročnih prstov. Prezir je roke močno razjezil in še enkrat so v obupu poskusile nesti telo. Naredile niso niti koraka. Izčrpane so obupale. Noge so z veseljem pokazale svoje športne sposobnosti. Držale so tempo, dirjale, tekle, nekajkrat skočile v višino in nekajkrat v daljavo, ne da bi telo enkrat samkrat padlo. Vsa stopala gledalcev so topotala v odobravanju in solidarnosti. Roke so iz protesta zaradi tako nešportnega vedenja dvignile dlani in priročno pozabile, da so igro začele prav one.

Toda vsi vključno z gledalci so na rokah opazili nekaj nenavadnega. Palca, ki sta se odmaknila, ko so roke poskušale nesti telo, sta ostala ločena od drugih prstov. Tekmici sta skoraj znova bruhnili v smeh, ko sta opazili še nekaj. Dlani zaradi odmaknjenih palcev nista bili okornejši, bolje sta prijemali in držali. Kaj je zdaj to? Popačenost je postala ustvarjalna moč!

Organi so o zmagovalcu odločali pet dni, kolikor je prstov na vsaki okončini. Toda kljub vsemu trudu ga niso mogli določiti. Vsak par okončin je bil boljši pri svojem delu. Drug brez drugega sta bila nemočna. Zato so se začela filozofska razmišljanja. Kaj sploh je telo, so se spraševali vsi. Spoznali so, da je telo skupek vseh njih, da so neločljivi. Če hoče vse dobro delovati, mora dobro delovati vsak organ.

Da bi preprečili podobna tekmovanja v prihodnje in da si okončine ne bi bile v napoto, so se vsi organi skupaj odločili, da bo odtlej telo hodilo pokonci z nogami trdno na tleh in rokami v zraku. Telo je bilo z odločitvijo zadovoljno, toda otrokom je dovolilo hoditi po vseh štirih, da ne bi pozabili svojih korenin. Okončine so si delo razdelile. Noge in stopala bodo telo nosila, ko pa bo prišlo na cilj, bodo dlani opravile delo ali držale orodje. Noge in stopala so opravljali težaško nošenje, dlani pa so vešče preoblikovale okolje in skrbele, da hrana pride do ust. Usta, bolje rečeno zobje, so jo prežvečila in poslala v grlo in trebuh. Trebuh je iz nje izžel vso dobroto in jo pretočil v svoj sistem kanalov, ki je dobroto odnesel do vseh kotičkov telesa. Nato je trebuh izrabljeno snov odložil v kanalizacijo, od koder jo je telo izločilo na odprta polje ali jo zakopalo v prst, da jo je obogatilo. Rastline so rasle in obrodile sadove, dlani pa so jih obirale in nosile v usta. O, ja, krog življenja.

Celo igre in zabavo so primerno razdelili: petje, smeh in govor so prevzela usta, tekanje in nogomet sta bila prepuščena nogam, bejzbol in košarka pa sta bila rezervirana za roke, pri čemer so bile za tekanje zadolžene noge. Atletika je bila skoraj izključno panoga za noge. Z jasno delitvijo dela je človeško telo postalo silen biološki stroj, ki je s številom in kakovostjo dosežkov prekosil celo največje živali.

Toda organi so spoznali, da trajna razdelitev, za katero so se dogovorili, vseeno lahko pripelje do sporov. Glava, ki je na vrhu, bi si lahko domišljala, da je boljša od stopal, ki se dotikajo tal, ali da gospoduje vsem organom pod sabo, ki so zgolj njeni služabniki. Zato so poudarili, da sta glava in vse, kar je pod njo, enakopravna. Da bi to podkrepili, so poskrbeli, da bolečino in radost katerega koli organa čutijo vsi. Usta so posvarili, naj mislijo celo telo, ne samo sebe, ko rečejo »moje«.

Peli so:
V našem telesu
ni služabnikov.
V našem telesu
ni služabnikov.
Služimo drug drugemu,
vsi za vse.
Služimo drug drugemu,
vsi za vse.
Služimo drug drugemu.
Jezik nosi naš glas.
Ti držiš mene in jaz tebe,
ko gradimo zdravo telo.
Ti držiš mene in jaz tebe,
ko gradimo zdravo telo.
Lepota je enotnost.

Skupaj delamo
za zdravo telo.
Skupaj delamo
za zdravo telo.
Enotnost je naša moč.

To je postala himna celega telesa. Telo jo poje še dandanes. In to je razlika med ljudmi in živalmi oziroma tistimi, ki so zavrnili pokončno revolucijo.

Štirinožne živali kljub temu, kar so videle, niso hotele sprejeti revolucije. Petje se jim je zdelo neumno. Usta so za hranjenje, ne za petje. Ustanovile so konservativno stranko narave, se oklepale svojih običajev in nikoli niso spremenile navad.

Ko se ljudje učijo od mreže organov, jim gre dobro. Ko pa sta telo in glava nasprotnika v vojni, eden nad drugim, se znova približajo živalskim sorodnikom, ki so zavrnili pokončno revolucijo.


Vesna Žagar started her career as a TV reporter but quite quickly succumbed to the temptation of translating. For the last 28 years she’s been a subtitler who also writes short stories for children and occasionally ventures into the field of literary translation. She’s always been happiest when she could immerse herself in a translation of history, fantasy or science fiction.